1.oktober 2025XXIX
Oh, misel moja. Sem šepet v vetru, ki tiho poje pesmi in upanja podarja?
Sem vetra piš, ki listje bo odnašal, pokrival trate cvet, da ne pomrzne v zimi?
Sem toplina vetra, ki otopli zmrzali, da pokuka spet na plano, cvetje v pomladi...?
Govoriš mi, naj ne hrepenim, po bogastvu, ker srce zadavi in ubije um.
Praviš mi, naj ne vzdihujem, za barvami, ki odseva ne dajo, saj delijo tesnobo.
Mi praviš, naj sapo zajemam, se zagledam, v modrino neba, v ples oblakov, njih nem govor.
Moje telo stoji golo sred snežne odeje zagorelo je morda od sončne svetlobe ali vročega ognja ki se je ustvaril v sredini telesa
zdaj se hladi z ležanjem na snežni planoti, da snežni metež ga bo prekril kakor ugaslo oglje.
Veter me žene, da krožim v občutkih razpadanja, v krohotu smeha in večnih besedah.
Krožim, v doživljanju nezavedne ekstaze, v ugrabljanju ki poslano je iz niča...
Veter me žene, da krožim, a nisem sanje ugaslega časa, le neslišno krožim, z besedami, po občutkih življenja.
Ostani z menoj večer prihaja, ko samota poje, mnogim ljudem.
Ostani z menoj, me varuj, prebujaj, objem daruj, ko se luč prižiga z zvezdnimi utrinki.
Ostani z menoj, ko noč odhaja, saj z jutrom se bom v oči zazrla in videla kaj je v tvojih zagorelo.
Ostani z menoj moja ljubezen, naj z teboj zapojem, pogrešam te, ko v večeru tišina pesem poje.
Razmišljam! Kam je sreča šla, težko jo je najti, a pojem o njej, v pesem jo vlečem, na sliko jo rišem …
Se trudim in upam, da najdem jo tam, kjer verzi govorijo, besede čute delijo, slike cvet upa rodijo...
V očeh se lesketajo neke vode dežja, v srce nevihto dajo, ko misli šepetajo, da srečo sprašujem, kdaj spišem knjigo želja?
